KAJŽEVI - zgodovina

Žiganja vas leži ob robu severnih Dobrav nad levim bregom Tržiške Bistrice. V zgodnjem srednjem veku so tu živeli kosezi, ministeriali SIGERSDORF–ŽIGANJSKI. V Slovencu leta 1930 piše, da je tu živel baron ŽIGA, ki je baje zasadil lipo. Blizu te mogočne 500 let stare vaške lipe stoji podružnična cerkev sv. Urha, ki je zaščitnik vode. Cerkev je omenjena že leta 1327. Nekdaj je bila božjepotna, kjer so se delili odpustki. Nad obokom ob vhodu je letnica predelave 1693. Omeniti velja freske Pohod in poklon Treh Kraljev, Oznanjenje in Kristus Trpin. Na zunanji strani je nova freska sv. Krištofa z napisom: »Jaz sem luč sveta«. Staro izročilo pravi: »Kdor zjutraj pogleda Krištofa, tisti dan ne bo umrl.« 

Žiganja vas je rojstni kraj moje mame Vere. Njen dom je bila Kajževa hiša, ki stoji nasproti cerkve. Ne vem od kodizvira ime domačije »pr Kajž«. Menda je bila nekoč v tej hiši »kantina«, to je majhna trgovina s pijačo in drobnimi predmeti. O prednikih družine Jezerc vemo zelo malo. Oče Matevž Jezerc je bil dvakrat poročen, in sicer z Marijo Kleč in Marijo Pogačnik. Trije otroci so iz prvega zakona in šest iz drugega. Margareta - Marjeta, ena izmed hčera iz drugega zakona je spoznala Antona iz Zadrage, ki je bil edinec, nezakonski. Za čevljarja se je učil v Avstriji in Nemčiji, zato so mu rekli vandrovec. Marjeti se je menda zdel »prefejst«, lahko le ugibamo, kako in kaj so se dogovarjali. Očitno je, da se je priženil in tako sta v Žiganji vasi na št. 5 leta 1897-98, pred 110 leti Marjeta roj. Jezerc in Anton Teran začela ustvarjati novo družino, našo korenino. 

V času med leti 1898 in 1914 se jima je rodilo 8 otrok. Po pripovedovanju moje mame sta bili, še posebej v času po 1. sv. vojni, prisotni revščina in lakota. Večkrat se je zgodilo, da je mama Marjeta vzela iz peči korenje za prašiče. Otroci so se zagnali v lonce in bi najraje z rokami vse pojedli, pa jim je mama branila, verjetno z zelo težkim srcem, rekoč, da mora nahraniti prašiče. Otroci so odraščali v veliki skromnosti. V šole niso mogli hoditi, ker ni bilo denarja; vsak po svoje se je znašel, izučil in zaposlil. Medtem ko so starejši že odhajali na svoje, je družino prizadela bolečina smrti, ko je umrla hčerka in sestra Polona, dve leti za njo pa še mati Marjeta. Mati je bila stara 62 let, moja mama pa takrat 17 let. Mama nam je pripovedovala, kako jim je bilo takrat težko. Po pogrebu so se sestre razšle, naša mama se je odpravila v Zadrago, kjer je služila. Na poti se je obrnila in šla nazaj domov, da so bile sestre še en dan skupaj doma v spomin na prezgodaj umrlo mamo. Potreben je bil čas, da je ublažil hudo in da lahko za njih zapišem: »Iz bolečine se poraja lepota.« 

Kolikor daleč se spomnim, smo hodili ob nedeljah popoldne v Žiganjo vas, takrat smo rekli »v vas«. Verjetno sta v začetku hodila sama mama in ata, potem z menoj in dalje z vedno večjo družino. Hodili smo peš čez Vogle-Blate, (danes mokrišče, ki izginja) ali naokrog po cesti z vozičkom, kasneje s kolesi. V naših zgodnjih otroških letih je bila to hiša otroške igre, kjer ni bilo slišati: »Tega se pa ne sme!«. Poleti je pred hišo, pozimi pa v hiši ob peči vedno sedel star ata Anton, ki se je pogovarjal sam s seboj. Srce in duša doma sta bili teti Marjanca in Angela. Za hišo je bil vrt z najboljšo hruško »cukerno« in z jablano »medučko«, kjer smo se igrali in kamor smo hodili na počitnice. Najprej mi pride na misel, da smo lahko nesli ven ta pravo vago in se šli trgovino. Spominjam se kako smo rezali buče za prašiča, s koreto smo šli na polje in pasli kravo šeko. Nekaj posebnega je bila nošnja vode iz vaškega vodnjaka s škafom in svitkom na glavi. Pri tetah je bil enkrat začasni dom za naš mlajši del otrok, ko je bila mama v bolnici. Očitno je bilo varstvo zelo dobro. Ko jih je Vevarjev ata pripeljal z vozom zopet domov, so našo mamo poklicali teta.  

Z našim odraščanjem pa je prišlo pri Kajževih do spremembe. Domov je prišel Tina z družino, poročila in odselila se je Marjanca in zaposlila se je Angela. Dom je prevzel in zanj skrbel sin Tina s svojo družino. Za njim pa je domačijo prevzel njegov sin Rajko, ki je poleg stare hiše zgradil novo.  

Lepo in prijetno je včasih pogledati v širši krog svojih sorodnikov, še posebej če je krog teh velik in tak je za družino KAJŽEVI. Na tem spletu so zbrani podatki o vseh članih te družine, ki jih je zbirala najstarejša hči najmlajšega otroka korenine, na kateri je zraslo drevo »KAJŽEVI«. Prikaz družinskega drevesa »KAJŽEVI« temelji na določenih pravilih in sicer v pogledu vključevanja posameznih oseb v to družino ter njihovo delitev na tiste, ki so po rodu »KAJŽEVI« in tiste, ki so primoženi ali priženjeni. Po rodu so KAJŽEVI vsi, katerih eden od staršev izhaja iz kajževe družine. Od skupnega števila 122 je teh 80, ostalih 42 pa je primoženih ali priženjenih. Število še živečih je 102 od tega po rodu »KAJŽEVI« 68 in 34 primoženih ali priženjenih. Začetek družine »KAJŽEVI« je leto 1898, ko se je ANTONU TERAN (1864  †1962) in MARJETI TERAN roj. Jezerc (1869  †1931) rodil prvi od OSMIH otrok. V letu prvega srečanja živečih te družine poteka 110 let od njenega začetka.

RAZVEJANOST DRUŽINSKEGA DREVESA "KAJŽEVI"

PODATKE PRIPRAVILA Ana Stepančič

KAJŽEVI - STARI STARŠI, TETE IN STRICI

za 3. srečanje, 29. 9. 2018

 

V Žiganji vasi št. 5 p. d. »pr Kajž« je bila doma Margareta-Marjeta JEZERC, četrti otrok in najmlajša hči iz 2. zakona. Oče Matevž Jezerc(1831) in žena Mica Kleč (1828) sta imela 3 otroke (Mica, Matevž, Jakob), ob rojstvu Jakoba 1859 sta umrla mama in on. Druga žena je bila Marija Pogačnik in sta imela 6 otrok (Simon 1861, Marjana 1863, Frančiška 1865, Margareta, Peter 1872 takoj umrl in še 1x Peter 1873) To so podatki iz rodovnika.

Po pripovedovanju naj bi bil še tretji zakon, brez otrok, a naj bi ta tretja žena svoji posvojeni hčeri Marjeti »rihtala« nečaka, nezakonskega sina svoje sestre iz Zadrage, oziroma Zg. Dupelj št. 2 - Antona TERAN. Anton je bil čevljar, učil se je v Avstriji in Nemčiji, zato vandrovec. Takrat 30-33 letni, se je menda zdel Marjeti »prefejst«, a ga je kljub temu vzela. O poroki ni podatkov, obstaja lepa poročna slika, kjer sta oba fejst, izstopa pokrivalo neveste »antoh« in ovratni nakit ter ženin s klobukom in brki, brez kravate.

ANTON rojen 1864, umrl 16.1.1962, star 98 let

menda ni bil prav zgovoren, kako je bilo takrat ne vem, v mojem spominu ostaja Kajžev ata kot samotar, ki sedi zunaj ali pri peči in se pogovarja sam s seboj.

MARJETA, rojena 1869, umrla 13.1.1931 (17.RD Vere) stara 62 let

Ker za datum poroke ne vemo, le predvidevam-o po rojstvu prvega otroka, hčere Frančiške (19.2.1898), da bi bilo to leto 1896-1897. Imela sta 8 otrok, 6 na vsaki dve leti, dva na tri leta. To je bil čas pred in po I. sv. vojni, težki časi. Za vedno sem se zapomnila, ko so naša mama pravili, kako so bili lačni, enkrat so mami, ko je iz peči vzela lonec s korenjem za prašiče, hoteli otroci vsega pojesti, pa je rekla, kaj bom pa dala živini …. Ata je čevljaril in vozil čevlje s koreto v Kranj, mama pa je skrbela za dom, hišo, njive, otroke in … bila pa je tudi dobra soseda, vemo za Vevarjevo ta mlado, znala ji je prisluhniti in potolažiti.

Ob rojstvu prvega otroka Frančiške je bila stara 29 let, ob rojstvu zadnjega, hčere Vere pa 45 let. Za časa življenja ji je umrla hčerka Polona in ni ji bilo dano dočakati vnukov.

Ob njeni smrti je bil mož in ata star 62 let, na sliki pri hiši, ponosno sedi v sredini svojih odraslih otrok, vdovec je bil 31 let. Ob skrbi hčere Angele in snahe Marice je bil do smrti doma.

Ko smo pred 10 leti zbirali podatke za Kajževe, smo bili vsi mnenja, da so bili naši starši pridni, pošteni, skrbni, verni  … in še kaj bi lahko dodali. Vsak izmed naših staršev ali tet in stricev ima svojo zgodbo, primerjava danes ni mogoča, a vedno znova lahko samo rečem, kako so zmogli. Danes se jih s hvaležnostjo in ponosom spominjamo. Poseben način zahvale so prav ta naša srečanja, zato hvala ožjim Kajževim, da smo lahko prav tukaj, kjer je bil pred več kot 100 leti dom 10 članske družine  Antona in Marjeta Teran, danes pa nas je vseh 138, od tega pokojnih 22, živih 116 in sicer: po Mariji in Frančiški 8, po Antonu 17, po Valentinu 44 in po Veri 47.
 

ANTON-TONA, rojen 1900, umrl 1966, star 66 let

najstarejši sin, čevljar, zaposlen v Peku, popoldne je delal doma ali hodil v tabrh, moj spomin na strica je, da je bil tih, miren, resen, k nam v Senično je vedno prinesel koline; bolj zgovorna pa je bila

žena Marija Lukanc, rojena 1907, umrla 1992, stara 85 let

V zakonu sta izgubila drugo hčerko Marico, v prvem letu starosti, zaradi nesreče z vrelim mlekom v varstvu ter sina Zdravka, starega 2 leti zaradi davice. Ostajata pa Helena in Ambrož, s spomini na lepe in težke časa ter vsak s svojo družino, z otroki in vnuki, tako da rod Teranov ostaja. (Ambrož 2008)
 

VALENTIN – TINA, rojen 1911, umrl 1998, star 87 let

sedmi otrok, drugi sin, tudi čevljar, po 10 letih zakona, preživetega v Seničnem, je postal gospodar Kajževe domačije, kjer je gospodaril 47 let, preživel je brata in vse sestre, po kratki bolezni umrl doma.

žena Marica Grašič, rojena 1914, umrla 1984, stara 70 let

pri vsem delu (garanju) ji ni bilo dano, med drugim dočakati, da iz toplega zapečka stopi v spalnico …

»V otroških letih je bilo zelo skromno, za mizo nas je bilo kar 9, za zajtrk in večerjo kofe in krh, a v vsej skromnosti sta nas vzgojila v ljubezni in molitvi, odšli smo štirje vrača se nas vedno več.« (Metka 2008)

 
POLONA rojena 1902, umrla 1929, stara 27 let

poročena Gradišar, rodila 2 otroka, ki sta takoj umrla, po pripovedovanju naše mame, je bila lepa, mož pa ljubosumen in da je umrla od vsega hudega.

 
MARIJA rojena 1904, umrla 1939, stara 35 let

mož Martin Urbanc rojen 1902, umrl 1982, star 80 let

FRANČIŠKA rojena 1898, umrla 1983, stara 85 let

Po smrti žene, ki je bila v blagoslovljenem stanju in mame, otroka sta bila stara Mari 3 leta in Franc 2 leti, se 37 letni vdovec Martin poroči z najstarejšo sestro žene, Frančiško; tako krstna botra in teta postane dobra mama. Tudi mi otroci nismo nikoli čutili, da ni prava mama, občasno pa je bila tudi varuška. Ko je bilo pri nas kaj »nalezljivega« sta teta in stric rada in lepo čuvala moje mlajše sestrice.

 
MARJANCA rojena 1906, umrla 1967, stara 61 let

Je 22 let čakala na poroko, marsikaj pa ni dočakala. Malo časa sta živela v mali hiški v Križah, kamor smo radi hodili na obisk, spominjam se njenega peciva ter okusnih in debelih sliv na vrtu.

mož Ludvik Gradišar, poroka je bila leta 1950, umrl 1967, vdovec je bil 2 meseca

 
ANGELA rojena 1909, umrla 1994, stara 85 let

Ker ženin ni bil po volji atu, je ostala sama, teta, doma, rada je hodila v cerkev in bila je naklonjena župniji. Skrbela je za ata, sestro Frančiško in potem za Marico Tinovo ženo, zadnja leta pa je zadovoljna preživela v Domu v Tržiču. Ko smo v mojih otroških letih hodili v Žiganjo vas, so bili v Kajž 3, ata, Marjanca in Angela, kaj vse smo delali, pri tetah je bilo vse dovoljeno, nepozaben mi je vrt in cukerne.

 
VERONIKA-VERA rojena 1914, umrla 1982, stara 68 let

mož Franc Grašič rojen 1905. umrl 1991, star 86 let

Najmlajša Kajževa-Vera se je izučila šiviljo, pred poroko si je sama pripravila vso bala za novo hišo, datum poroke 26.9.1938 omenjam, ker je bilo minulo sredo 80 let. Najmlajši sestri so veliko pomagale starejše sestre, v Senično so hodile prat, likat, varvat  in še kaj, posebej teta Franca in teta Marjanca. Da sta bila ata in mama  – čevljar in šivilja se je videlo, a mnogo več od izgleda je danes vredna dota spoštovanja, prijateljstva ter sestrska in bratska ljubezen. In s tako doto se lahko pohvalimo vsi potomci Kajževih, zato Bogu hvala za naše starše! 



SREČANJA

DOMOV