KAJZEVI srecanja

Potek priprav na I. srečanje družine KAJŽEVI
Organizacijski odbor je imel dva sestanka in določil lokacije srečanja ter program. V teh dneh bodo poslana vabila 100 članom družine KAJŽEVI.
Za srečanje se je potrebno prijaviti na priloženi prijavnici vabilu in plačati kotizacijo.
Prijave in denar zbira Metka Špik iz Žiganje vasi.
Rok za prijave je 15. avgust 2008.
Zaželeni so tudi sponzorji in donacije za srečanje
Vabilo na srečanje in pregled programa srečanja
Lokacija Rekreacijski center VOGU
Potek I. srečanje družine "KAJŽEVI"
Srečanje je potekalo po programu, skupaj se ga je udeležilo kar 86 članov od 102 živečih. res so bili nekateri samo pri maši in druženju pri hiši KAJŽEVI po maši, nekateri pa samo na pikniku v rekreacijskem centru VOGU.
Imeli smo srečo z vremenom, saj je po hladnem jutru kasneje tudi sonce otoplilo dan in bilo je zelo prijetno.
Sveto mašo v Žiganji vasi je vodil kovorski župnik, bratje Zupan pa so mašo spremljali z ubranim petjem, kar je doniral Franci Teran.
Bogata je bila tudi pogostitev pred domačijo tako v pogledu sladkarij in peciva kot tudi raznovrstnosti pijač. Zahvala gre še posebej Rajkotu in Luki.
Malo pred tretjo uro se je začel uradni del piknika v centru VOGU nato pa zabava in druženje ob hrani in pijači. Nastop mladih je tudi popestril dogajanje.
Skupni stroški srečanja so znašali nekaj malega manj kot tisoč EUR-ov. Prihodkov je bilo nekaj več, tu še posebna zahvala za donacijo Vigred d.o.o., in namenili jih bomo za skupinske slike vsaki družini preostanek pa namensko za cerkev v Žiganji vasi.
Vtisi s srečanja, kot jih je doživela in zapisala Ani Stepančič
Še nekaj utrinkov s srečanja:

Potomci Kajževih smo imeli v soboto 14. septembra v Žiganji vasi naše drugo srečanje. Prijetno vzdušje in naše veselje lahko opišem z znanim stavkom: »To je bil dan, ki ga je naredil Gospod«. Res je, da so si srečanja podobna, so pa tudi drugačna in potem se jih zapomnimo.

Zaradi ohladitve med tednom je bilo sobotno jutro mrzlo in megleno in kot naročeno je nastal lep, sončen in zelo topel dan, ki je v veliki meri vplival na naše veselo razpoloženje.

Že prvi pogled, ko prideš ali se pripelješ v vas, – urejena vas, odprta vrata v cerkev, stara lipa, ki kljubuje vsem vremenom, nasproti cerkve pa dom Kajževih, je deloval, da so se pričakovanja pomešala s spomini. Letos je «pr Kajž« drugače, ni več stare hiše. Domači (Rajko z družino) so poleg zgradili novo, na mestu stare pa zgradili pokrito leseno lopo, ki je bila danes praznično urejena – mize in klopi, na steni slika našega prvega srečanja ter graf naše rodbine. Na skrbno urejenem dvorišču, kjer ne manjka cvetja in rož, sta bili postavljeni dve stojnici, kamor smo naložili naše sladke dobrote in na poseben način potrdili našo udeležbo. Ta čas zbiranja, pozdravljanja, za nekatere spoznavanja, je poseben in vesel, da se zopet vidimo. Iz kratkih pomenkov nas je žigovski zvon povabil k sveti maši.

Cerkev sv Urha, lepo urejena in okrašena, nas je vse zbrane sprejela in združila v eno veliko družino. Prva iz naše rodbine, mati Marjeta in oče Anton, sta bila na poseben način z nami, na prižnici je bila njuna poročna slika, letos opremljena z novo in drugačno korenino (za kar sta poskrbela Rajko in Brane). Sveto mašo je daroval kriški župnik g. Ivo Kožuh, ob sodelovanju nas vseh – nekateri kot bralci, drugi pevci, vsi pa molilci. Posebej moram omeniti pridigo župnika, ki je lepo povezal uvod z današnjo BB in praznikom Povišanja sv. Križa. K omenjenima dvema stebroma v uvodu, je dodal tretjega, tudi pomembnega, to je naša rodbinska in družinska povezanost. Ponosni in predvsem hvaležni moramo biti začetku, močni korenini, ki se je krepila z molitvijo in ob križu. Lepe misli in besede so nam segle v srce, zato je bila maša doživeta, za nekatere kar ganljiva. Ker se je ura bližala 12, smo zaključili s pesmijo: Je angel Gospodov oznanil Mariji …

Nam vsem pa je oznanil, da nadaljujemo druženje »pr Kajž«. Za začetek se nam je pridružilo še nekaj vaščanov in sosed »Vevarjev« ter za kratek čas tudi g. župnik. Z veseljem in ponosom smo ponovno nazdravili in segali po sladkih dobrotah. Posebej so izstopali »ta trdi«.

Neverjetno dolgo smo se kar stoje pogovarjali, verjetno smo veliko izvedeli in nekaj mnenj izmenjali, posebej smo bili pozorni do naših najmlajših. Ko smo se posedli k mizam za kosilo smo potem tako zbrani nadaljevali, veseli in razpoloženi, različno dolgo.

Kosilo, golaž z domačim kruhom in juho za otroke, je bilo zelo dobro. Sladkega je bilo več kot dovolj, posebej se je prileglo pivo, pa tudi vino je bilo zelo dobro, pa voda tudi. Že po prvem srečanju smo bili mnenja, da bi bilo najlepše ostati kar na enem mestu. V zadovoljstvo vseh, je danes tako bilo, zato je bilo to srečanje še bolj enkratno in nepozabno. Udeležba je bila v primerjavi s prvim manjša. Od 59 prijavljenih nas je bilo 54. Pomembno pa je, da smo navzoči mi, sedaj najstarejši, za vzgled našim otrokom. Da je 2. srečanje bilo, in to z oceno odlično, gre zahvala organizatorjem, posebno Kajževim od Tina ter vsem sponzorjem v finančni in materialni obliki, da se je obračun izšel ter HVALA BOGU in priprošnja, da vezi korenine ne popustijo, zato z Bogom in nasvidenje!

Čas bo vse zabrisal, spomin bo ugasnil … tako je razmišljal Kajetan Gantar, pregovor pa prvai: kdor ima spomin, ima korenine

Pri Kajževih spomin ne bo ugasnil, smo rekli pred več kot 10 leti, ko smo iz zbranih podatkov in po spominu posameznikov sestavili rodovnik v obliki knjige ter odločili, da se srečamo in srečujemo.

Današnje 3. srečanje se je zgodilo na praznik nadangelov sv. Mihaela, Gabriela in Rafaela. Angel pomeni glasnik tolažbe in veselja in mislim, da smo bili tudi mi vsi navzoči ponosni in veseli glasniki, da pripadamo Kajževim.

Bilo je prijetno, skoraj sončno sobotne dopoldne, ko smo prihajali v Žiganjo vas. Ko prideš v vas najprej zagledaš cerkvico z lepo urejeno okolico in mogočno staro lipo in nasproti je, sedaj preurejena, domačija Kajževih. Dobro, da imamo sliko, kako je bilo nekoč. Danes so bile pod streho gospodarskega poslopja pripravljene klopi in mize, na steni poročna slika starih staršev in slika iz našega prvega srečanja. Za začetek pa je bila pomembna miza sredi dvorišča, kjer smo na poseben način vpisali svojo prisotnost ter se pozdravljali in po potrebi na novo »obnovili sorodstvo - h komu kdo spada«. Posebej pa smo veseli našega naraščaja, v zadnjih petih letih se je rodilo 10 otrok - potomcev Kajževih. Po sedanjem stanju nas je vseh potomcev po Antonu in Marjeti Teran 138, pokojnih je 22, živih nas je 116; na srečanju nas je bilo prisotnih polovica, to je 58.

Med veselim in živahnim druženjem nas je vaški zvon malo pred 11 uro povabil k sveti maši, ki jo je daroval domači župnik g. Ivo Kožuh, ministrantka začetnica pa je bila Lucija, na koru pa je ob spremljavi pel mešani cerkveni pevski zbor v manjši zasedbi. Uvodoma nas je nagovoril in pozdravil Franci Teran.

Spoštovani sorodniki, pevci ter vsi ostali, ki ste si vzeli čas in prišli danes v cerkev sv. Urha, da skupaj obudimo spomin na naše starše, tete, strice in sorodnike, ki jih ni več med nami. Z njimi smo odraščali in doživljali lepe trenutke, saj so nas vzgajali v veri in ljubezni do bližnjega, za kar smo jim še danes hvaležni. Kaj vse so nam podarili se z leti še bolj zavedaš kot v mladosti. Lahko smo ponosni, da smo imeli dobre starše, da so nas naučili delati, vztrajati, pomagati drugim in verovati v Boga, tako kot so verovali oni. Želja vsakega starša je, da bi bil otrok srečen, pošten in da ima rad svoje starše. Mi Kajževi smo taki, zato hvala staršem in ostalim, ki so nas pomagali vzgajati v dobre in poštene kristjane in državljane.

Prosim gospoda župnika, da pristopi k oltarju, da skupaj darujemo sveto maša za vse pokojne, pa tudi za nas. Po sveti maši vse vabim na kozarček rujnega in prigrizek na domačijo Kajževih! (Franci Teran)

1. Dobri Oče, prosimo te za sveto Cerkev, da bi v negotovosti in težavah vztrajala v resnici in o njej pričevala!

2. Prosimo te za papeža, slovenske škofe in duhovnike, posebej za našega (kriškega) župnika, naj bodo po tvojem zgledu dobri pastirji svojega ljudstva!

3. Dobri Oče, začetnik življenja, daj, da ohranimo dragocen spomin na naše prednike in prosimo tudi za naše družine, sedanje in prihodnje, da bi znale ustvarjati toplino in ljubezen!

4. Gospod, naj daritev te svete maše poveže vse nas in v mislih tudi s tistimi, ki danes niso ali ne morejo biti z nami!

5.Nebeški Oče, prosimo te za vse naše pokojne, (22 jih je) sprejmi jih v svoje usmiljeno naročje, da bodo deležni nebeške radosti!

Ta trenutek današnjega dopoldneva naj bo zahvala našim prednikom, naj bo vzgled potomcem in naj bo trenutek, da srečamo drug drugega , si podamo roke in rečemo:

G. župnik nas je v pridigi izredno lepo nagovoril, kar ne znam obnoviti. Za začetek je omenil praznik nadangelov in pomen angelov danes; dalje je izrazil priznanje in pohvalo, da se spominjamo svojih korenin; da gojimo prijateljstvo med seboj, kar je danes vrednota; da je treba moliti za sorodnike in da je lepo, da se svojih sorodnikov spominjamo v druženju in molitvi.

Po maši pa smo nadaljevali z druženjem na dvorišču, se pogovarjali in obujali spomine, vmes se seznanili tudi s kakšnimi manj prijetnimi novicami, n.pr. Marica Urbanc je sedaj v Domu v Tržiču, njen brat Franc pa je oslabel, a zanj zelo lepo skrbi žena Marija, toda danes sta bila oba z nami. Z nami pa je bila tudi sedaj najstarejša potomka, hči najstarejšega sina Antona, Helena Teran z možem Janezom.

Malo pred 14 uro pa se nam je že prav prileglo nekaj toplega, bograč s kruhom je bil super, pijača pa je bila vseskozi na voljo. Starejši smo bili deležni postrežbe, hvala za pozornost. V nadaljevanju smo v zelo prijetnem razpoloženju še posedeli okrog miz ter se pogovarjali ……, verjetno in mislim, da smo se tudi kaj zmenili in dogovorili. Vsekakor smo mnenja, da je prav dobro, da imamo srečanja in naj bi bila tudi v bodoče. Vmes pa je imela svoj nastop Lucija, plesala in pela je, na trenutke pa sta dogajanje z glasbo, malce starejšo, popestrila tudi Franci in Aleš. Vse lepo in prijetno se enkrat konča, v srcih nam ostaja izredno sončen dan in s tem spomin na naše korenine.