ZGODOVINA


Žiganja vas leži ob robu severnih Dobrav nad levim bregom Tržiške Bistrice. V zgodnjem srednjem veku so tu živeli kosezi, ministeriali SIGERSDORF–ŽIGANJSKI. V Slovencu leta 1930 piše, da je tu živel baron ŽIGA, ki je baje zasadil lipo. Blizu te mogočne 500 let stare vaške lipe stoji podružnična cerkev sv. Urha, ki je zaščitnik vode. Cerkev je omenjena že leta 1327. Nekdaj je bila božjepotna, kjer so se delili odpustki. Nad obokom ob vhodu je letnica predelave 1693. Omeniti velja freske Pohod in poklon Treh Kraljev, Oznanjenje in Kristus Trpin. Na zunanji strani je nova freska sv. Krištofa z napisom: »Jaz sem luč sveta«. Staro izročilo pravi: »Kdor zjutraj pogleda Krištofa, tisti dan ne bo umrl.«

Žiganja vas je rojstni kraj moje mame Vere. Njen dom je bila Kajževa hiša, ki stoji nasproti cerkve. Ne vem od kodizvira ime domačije »pr Kajž«. Menda je bila nekoč v tej hiši »kantina«, to je majhna trgovina s pijačo in drobnimi predmeti. O prednikih družine Jezerc vemo zelo malo. Oče Matevž Jezerc je bil dvakrat poročen, in sicer z Marijo Kleč in Marijo Pogačnik. Trije otroci so iz prvega zakona in šest iz drugega. Margareta - Marjeta, ena izmed hčera iz drugega zakona je spoznala Antona iz Zadrage, ki je bil edinec, nezakonski. Za čevljarja se je učil v Avstriji in Nemčiji, zato so mu rekli vandrovec. Marjeti se je menda zdel »prefejst«, lahko le ugibamo, kako in kaj so se dogovarjali. Očitno je, da se je priženil in tako sta v Žiganji vasi na št. 5 leta 1897-98, pred 110 leti Marjeta roj. Jezerc in Anton Teran začela ustvarjati novo družino, našo korenino.

V času med leti 1898 in 1914 se jima je rodilo 8 otrok. Po pripovedovanju moje mame sta bili, še posebej v času po 1. sv. vojni, prisotni revščina in lakota. Večkrat se je zgodilo, da je mama Marjeta vzela iz peči korenje za prašiče. Otroci so se zagnali v lonce in bi najraje z rokami vse pojedli, pa jim je mama branila, verjetno z zelo težkim srcem, rekoč, da mora nahraniti prašiče. Otroci so odraščali v veliki skromnosti. V šole niso mogli hoditi, ker ni bilo denarja; vsak po svoje se je znašel, izučil in zaposlil. Medtem ko so starejši že odhajali na svoje, je družino prizadela bolečina smrti, ko je umrla hčerka in sestra Polona, dve leti za njo pa še mati Marjeta. Mati je bila stara 62 let, moja mama pa takrat 17 let. Mama nam je pripovedovala, kako jim je bilo takrat težko. Po pogrebu so se sestre razšle, naša mama se je odpravila v Zadrago, kjer je služila. Na poti se je obrnila in šla nazaj domov, da so bile sestre še en dan skupaj doma v spomin na prezgodaj umrlo mamo. Potreben je bil čas, da je ublažil hudo in da lahko za njih zapišem: »Iz bolečine se poraja lepota.«

Kolikor daleč se spomnim, smo hodili ob nedeljah popoldne v Žiganjo vas, takrat smo rekli »v vas«. Verjetno sta v začetku hodila sama mama in ata, potem z menoj in dalje z vedno večjo družino. Hodili smo peš čez Vogle-Blate, (danes mokrišče, ki izginja) ali naokrog po cesti z vozičkom, kasneje s kolesi. V naših zgodnjih otroških letih je bila to hiša otroške igre, kjer ni bilo slišati: »Tega se pa ne sme!«. Poleti je pred hišo, pozimi pa v hiši ob peči vedno sedel star ata Anton, ki se je pogovarjal sam s seboj. Srce in duša doma sta bili teti Marjanca in Angela. Za hišo je bil vrt z najboljšo hruško »cukerno« in z jablano »medučko«, kjer smo se igrali in kamor smo hodili na počitnice. Najprej mi pride na misel, da smo lahko nesli ven ta pravo vago in se šli trgovino. Spominjam se kako smo rezali buče za prašiča, s koreto smo šli na polje in pasli kravo šeko. Nekaj posebnega je bila nošnja vode iz vaškega vodnjaka s škafom in svitkom na glavi. Pri tetah je bil enkrat začasni dom za naš mlajši del otrok, ko je bila mama v bolnici. Očitno je bilo varstvo zelo dobro. Ko jih je Vevarjev ata pripeljal z vozom zopet domov, so našo mamo poklicali teta. 

Z našim odraščanjem pa je prišlo pri Kajževih do spremembe. Domov je prišel Tina z družino, poročila in odselila se je Marjanca in zaposlila se je Angela. Dom je prevzel in zanj skrbel sin Tina s svojo družino. Za njim pa je domačijo prevzel njegov sin Rajko, ki je poleg stare hiše zgradil novo. 

Lepo in prijetno je včasih pogledati v širši krog svojih sorodnikov, še posebej če je krog teh velik in tak je za družino KAJŽEVI. Na tem spletu so zbrani podatki o vseh članih te družine, ki jih je zbirala najstarejša hči najmlajšega otroka korenine, na kateri je zraslo drevo »KAJŽEVI«. Prikaz družinskega drevesa »KAJŽEVI« temelji na določenih pravilih in sicer v pogledu vključevanja posameznih oseb v to družino ter njihovo delitev na tiste, ki so po rodu »KAJŽEVI« in tiste, ki so primoženi ali priženjeni. Po rodu so KAJŽEVI vsi, katerih eden od staršev izhaja iz kajževe družine. Od skupnega števila 122 je teh 80, ostalih 42 pa je primoženih ali priženjenih. Število še živečih je 102 od tega po rodu »KAJŽEVI« 68 in 34 primoženih ali priženjenih. Začetek družine »KAJŽEVI« je leto 1898, ko se je ANTONU TERAN (1869  † 1962) in MARJETI TERAN roj. Jezerc (1869  † 1931) rodil prvi od OSMIH otrok. V letu prvega srečanja živečih te družine poteka 110 let od njenega začetka.



Nazaj na RODOSLOVJE